983. KK Mesarija Prunk Sežana
V Sloveniji se je košarka razvila šele po drugi svetovni vojni. Po desetih letih od osvoboditve je košarko v Sežano prinesel takratni dijak srednje tehnične šole v Ljubljani - Sergej Ukmar. Najprej je samo vadil vodenje žoge in metanje na improviziran koš, kmalu pa se mu je pridružil kasnejši odličen košarkar Toni Šajna. Kmalu so jima sledili mladi, ki so obiskovali gimnazijo v Postojni, kjer se je košarka že igrala.
Na začetku je imela sežanska mladina edini prostor za igre z žogo in telovadbo v prostorih bivšega hleva v Scaramangajevem kompleksu, kjer je danes velika sejna dvorana občine Sežana. 27. marca 1952 je bilo ustanovljeno telovadno društvo TVD Partizan s predsednikom Amonom Ambrožičem, vodil pa ga je vrsto let znani telovadec, vaditelj telesne vzgoje in ravnatelj sežanske osnovne šole Janko Pertot. Kmalu je padla ideja o gradnji telovadnega doma, ki je kmalu začel rasti in dobivati končno podobo, slovesna otvoritev pa je bila 7. oktobra 1956 . Ta datum je pomemben, ker je bila tega dne odigrana prva prava košarkarska tekma. To je sedanja stara telovadnica, ob kateri je bilo kasneje zgrajeno tudi zunanje košarkarsko igrišče.
Člani telovadnega društva s Pertotom na čelu pa košarki niso bili preveč naklonjeni, kar je razvidno iz zapisnika otvoritve, kjer so omenjeni vsi sodelujoči, razen košarkarjev. Prvič je košarka omenjena v zapisniku s seje upravnega odbora 26. decembra 1956, ko je zapisnikar zabeležil: «Od Kraškega zidarja smo prejeli račun za napravo črt za košarko in odbojko v znesku 14.000 din.«
Košarka je bila spet omenjena na seji 22. februarja 1957, 10. marca pa je bila odigrana košarkarska tekma, iz zapisnikov pa je razvidno, da so se pričela okrajna tekmovanja. Igralci so imeli veliko težav z igriščem, saj je bila v telovadnici poleg orodne telovadbe dovoljena le odbojka, ker je bil v telovadnici poseben premikajoči parket, edinstven v Jugoslaviji in neprimeren za košarko. Košarko so tako igrali na dvorišču stare osnovne šole na Bazoviški s košem na telefonskem drogu in vsak dan bolj steptano travo, tako da o pravem vodenju žoge ni bilo govora.
Vse to pa ni ustavilo mladih, ki so se opredelili za košarko. Za pionirje sežanske košarke veljajo naslednji igralci: Dušan Ambrožič, Zdenko Ferjančič, Miloš Grmek, Darko Guštin, Sergij Kobal, Marino Kontelj, Zvezdan Orel, Edi Peric, Marjan Sardoč, Seražin, Toni Šajna, Igor Škrap, Sergej Ukmar in Primož Žagar. Za mnoge pa je bila košarka ravno zaradi pomanjkanja igrišča le dopolnilna dejavnost. Znani košarkarski delavec Janko Prinčič, takratni profesor na gimnaziji v Postojni, pa je zatrdil, da je bila sežanska košarka med prvimi na Primorskem, ki je imela tekmovalno ekipo. 1. maja 1957 je bil v Postojni košarkarski turnir štirih ekip, katerega se je uspešno udeležila tudi Sežana.
Že leta 1958 je s košarko začela mlajša skupina iz vrst osnovnošolcev, ki so se kasneje dokazovali na pionirskih in mladinskih prvenstvih Primorske. Nekateri starejši so zaradi drugih obveznosti prenehali z igranjem, na njihova mesta so prihajali mlajši, uspešno sta jih vodila Toni Šajna in Miloš Grmek, ki sta ostala kot zadnja vez med generacijama. Nemogoče razmere za vadbo so privedle do tega, da so košarkarji začeli razmišljati o zunanjem igrišču v trikotniku med staro telovadnico, cesto in železnico. 1961 so se začele priprave za izgradnjo betonske plošče, veliko energije je šlo v iskanje finančne in drugih pomoči. Gradnja se je pričela, veliko pa je bilo vloženih prostovoljnih ur samih košarkarjev. Leta 1964 je bilo igrišče odprto, s tem pa tudi novo poglavje v sežanski košarki.
Igralna površina pa ni bila edini problem. Enako težavno je bilo priti do opreme, igralci pa so si morali sami plačevati potne stroške za treninge in tekme. Večina igralcev je bila na šolanju izven Sežane, tako da so trenirali drugje, igrali pa v Sežani. Kljub vsem težavam so bili rezultati vseeno zadovoljivi, tako članov kot mlajših selekcij. Postali so prvaki Primorske in na finalnem republiškem turnirju v Postojni zasedli četrto mesto. Mladinci so na republiškem prvenstvu leta 1962 v Mariboru bili tretji, Danilo Škrinjar pa je bil najboljši strelec. Ista generacija je istega leta v Piranu postala okrajni prvak v postavi: Milko Čeh, Igor Grmek, Ivo Jerina, Boris Krotec, Danilo Škrinjar, Branko Španger, Marjan Uršič in Tihec Žagar, vodil pa jih je trener Tone Šajna.
Kar nekaj let do 1966 leta je ekipa nastopala pod imenom TVD Partizan in igrala v 2. republiški ligi- zahod, trener pa je bil Vojo Bobek. Tega leta je ekipa izpadla iz omenjenega tekmovanja , vendar se je že naslednje leto po uspešnih kvalifikacijah v Novi Gorici spet vrnila. 1970 je bil sprejet sklep o razsvetlitvi igrišča in uresničen 1971.
Leta 1972 je klub organiziral eno najatraktivnejših in zelo odmevnih tekem v Sežani, kjer je gostovala državna reprezentanca Jugoslavije s trenerjem Rankom Žeravico in igralci ki so se pripravljali na olimpijske igre v Munchnu. Spektakel si je ogledalo kar okrog 2500 gledalcev in bilo nad prikazanim navdušenih. Za reprezentanco Jugoslavije so nastopili Jelovac, Šolman, Tvrdič, Čermak, Plečaš, Kneževič, ....
Eden od mejnikov sežanske košarke je bilo leto 1976, ki je sovpadal z 20 letnico kluba. Pod vodstvom trenerja Jožeta Fišerja so se uvrstili v prvo slovensko ligo in po zloglasnih Portoroških sklepih postali nosilec košarke za Primorsko. Ekipa se je okrepila z nekaterimi igralci iz Kopra in Postojne, prvenstvene tekme pa igrala na montažnem parketu v Lipici, saj je bil pogoj igranje v dvorani. Že naslednje leto 1977 pa je bila dograjena in predana uporabi športna hala v Sežani.
S športno halo so dobili sežanski športniki in rekreativci objekt za vadbo, v njej pa je bilo mogoče organizirati tudi razne kulturne in glasbene prireditve. V sklopu otvoritvenih slovesnosti je v Sežani že drugič gostovala jugoslovanska reprezentanca z vsemi svojimi sedaj že košarkarskimi legendami. Sežanski publiki so se proti ameriški študentski ekipi Vichita predstavili: Dragan Kičanovič, Dražen Dalipagić, Mirza Delibašić, Rajko Žižić, Željko Jerkov, Krešimir Čosić in drugi večkratni svetovni in evropski prvaki.
Leta 1978 je KK Kras, ki je deloval kot sekcija TVD Partizan, končno postal samostojni športni klub. Istega leta je bila ustanovljena še ženska ekipa, tekmovala je v 1. slovenski ligi, vodili pa so jo trener Gagič, Breda Guštin in Bogdan Godnič, kasneje pa se je ekipa preselila v Senožeče.
Eno najpomembnejših let za delovanje kluba pa je bilo 1979, ko je pokroviteljstvo nad košarkarji prevzelo gradbeno podjetje Kraški zidar.
Drugi mejnik v zgodovini pa predstavlja sezona 1980/81. Sežana je bila še vedno nosilec Obalno-kraške regije. Po Siniši Rastovcu je ekipo prevzel mladi Vojko Žiberna, ki se je vrnil iz vojske, osvojil naslov prvaka slovenske lige in uvrstitev v 2. zvezno ligo-zahod, ki je prinesla gostovanje v zelo oddaljena mesta, kot so Split, Dubrovnik in druga.
To so bile sezone največjih uspehov sežanske košarke v več kot 50-letni zgodovini. Politika kluba je bila zelo pozitivno naravnana, politične strukture in gospodarstvo sta pomagali košarkarjem , ti pa so se oddolžili z lepimi predstavami in dobrimi uvrstitvami na zveznem nivoju. Da bi pritegnili domače občinstvo, je vodstvo kluba tako sestavili ekipo, da je bilo jedro iz domačih igralcev, potrebne dopolnitve pa so poiskali iz drugih sredin.
Na zveznem nivoju je klub tekmoval dve sezoni, nakar je izpadel nazaj v republiško ligo. Klub so zapustili nekateri ključni igralci kot Hilarij Brezec in Jože Strnad, pokazalo se je, da je bilo tekmovanje na zvezni ravni velik in prevelik zalogaj za malo Sežano in sledila so leta največje krize kluba. Sežanska košarka je padla na najnižjo možno raven, ponoven vzpon pa se je začel tik pred razpadom bivše skupne države.
V kritičnih trenutkih za sežansko košarko leta 1984 je mesto predsednika kluba pogumno prevzel Igor Grmek in ostal na čelu kluba vse do sezone 1992/93. Za »svoj« klub je spet zaigralo nekaj starejših igralcev, ki so bili v prejšnjih sezonah celo nekoliko odrinjeni v poplavi igralcev iz drugih sredin. Začel se je postopen vendar zanesljiv povratek na stare pozicije, iz najnižje primorske lige se je klub počasi, a zanesljivo vzpenjal ter se vrnil na staro pozicijo.
Tretji mejnik v zgodovini sežanske košarke pa so bila leta takoj po slovenski osamosvojitvi. Predsednik je bil še vedno Igor Grmek, na mesto trenerja pa je prišel ambiciozni in delavni Igor Meden, ostal na trenerski klopi kar štiri sezone zapored, kar je po Milošu Grmeku v začetnih letih največ v sežanski zgodovini, ki je zlasti v zadnjih letih trenerje zelo pogosto zamenjevala. Slovenska osamosvojitev je normalno zahtevala tudi reorganizacijo košarkarskih tekmovanj in lig. Preko »zelene in rdeče skupine« ter po dramatičnih kvalifikacijskih tekmah z Litijo se je Kraški zidar vrnil v prvo slovensko ligo.
Za Kraški zidar je zaigral prvi temnopolti igralec iz Gvineje Ibrahim Yuatara Sorry, drugi Američan Joseph Lee Daughrity pa je postal in ostal najboljši tujec sežanske košarke. Na All stars tekmi v Ljubljani je bil celo izbran za najkoristnejšega igralca. V kasnejših letih se je zvrstilo še precej tujcev, nihče pa ni bil tako popularen in uspešen kot Joe.
V sezoni 1997/1998, ko je bila liga enotna z vsemi najboljšimi (Olimpija, Slovan, Pivovarna Laško, Krka ....) in je sežanski NBA-igralec Primož Brezec igral tretjo in zadnjo sezono za Kraški zidar, je bila s 7. mestom dosežena najvišja uvrstitev v samostojni Sloveniji. Odmeven uspeh pa so Sežanci dosegli v sezoni 2004/05, ko so se z ekipo, kateri je večina »strokovnjakov« napovedovala izpad, uvrstili v ligo za prvaka in končno 10. mesto v Sloveniji.
Kot zanimivost naj omenimo še najverjetneje najdaljšo košarkarsko tekmo v zgodovini, ki je bila zaradi okvare semaforja prekinjena v letu 1999, bila nato nadaljevana in iz istega razloga še enkrat prekinjena, končala pa se je z zmago Kraškega zidarja nad Heliosom iz Domžal v letu 2000. Upravičeno lahko zapišemo, da je bila praktično igrana v dveh tisočletjih.
V zadnjih letih daje sežanski klub velik poudarek na razvoju mladih, ki dosegajo na svoji ravni zelo dobre rezultate, kar nekaj doma vzgojenih igralcev pa sedaj uspešno nastopa za prvo ekipo. Velik razmah pa je doživela tudi liga Prijateljstva, ki se je že od svojega začetka dobro prijela, povezala košarkarske navdušence z obeh strani meje in prerasla v košarkarsko manifestacijo. Idejni vodja in njen pobudnik pa je bil nekdanji športni direktor sežanskega prvoligaša Igor Meden.
Velika pridobitev za sežansko košarko je tudi nova športna dvorana srednje šole, s katero se je razbremenila stara športna hala, zato imajo sedaj košarkarji idealne pogoje za trening.
Kmalu po 40 letnici kluba, nas je za vedno zapustil eden pionirjev sežanske košarke, dolgoletni igralec, trener, alfa in omega kluba vrsto let in zlasti velik ljubitelj košarke in človek MILOŠ GRMEK (1940-1997), pred nekaj sezonami pa sta se v prometni nesreči po prvenstveni tekmi z Zagorjem smrtno ponesrečila Janoš Gorjup in Tine Kokalj, soseda iz Idrije, ki sta bila praktično na višku svoje košarkarske poti.
Bližina sosednje Italije in zlasti slovenske manjšine pa sta narekovala tudi športno-košarkarsko sodelovanje sežanske ekipe z nižjeligaši in slovenskimi klubi iz okolice Trsta in Gorice. Organizirani so bili največkrat enodnevni pa tudi dvodnevni turnirji, kjer je poleg košarke bil glavni poudarek na druženju košarkarjev.
Po osamosvojitvi Slovenije pa se je to sodelovanje razširilo tudi na mlajše kategorije, zelo popularen je postal »minibasket«, na katerem so svojo košarkarsko pot začeli nekateri kasnejši priznani košarkarji, med njimi tudi sežanski NBA igralec Primož Brezec.
V sezonah 1997/98, 98/99 in 99/2000 je za Kraški zidar igral zamejski Slovenec Jan Budin, ki je prve korake naredil na Kontovelu, se zelo mlad preselil v tržaški Stefanel, velik pečat pa je s svojo atraktivno igro pustil tudi v Sežani.
Glavni cilj sežanskega kluba v naslednjih sezonah je bil obstanek v najvišjem razredu slovenske košarke, istočasno pa v ekipo postopoma vključevati čim več igralcev iz svojega mladinskega pogona in iz primorskega okolja, kar pomeni tudi večje zanimanje domačih ljubiteljev košarke.
KLUB JE VEČKRAT ZAMENJAL IME
V 50-letni zgodovini je sežanski klub začel živeti kot KK PARTIZAN SEŽANA, nosil nekaj časa samo naziv KK SEŽANA, kasneje spet spremenil ime v KK KRAS SEŽANA. Leta 1984 je pokroviteljstvo nad košarkarji prevzelo sežansko gradbeno podjetje in klub je dobil novo ime KK KRAŠKI ZIDAR SEŽANA. Kasneje se je ime še podaljšalo v KK KRAŠKI ZIDAR JADRAN KRAS ter nato spet skrajšalo v KK KRAŠKI ZIDAR SEŽANA. Spomladi leta 2012 je na klubu zavel nov veter. S tem je prišel tudi nov generalni sponzor in klub se je preimenoval v KK MESARIJA PRUNK SEŽANA.
Vir: www.kksezana.si
